Le kdor ima doma psa, lahko razume, koliko ljubezni lahko premoreš do živali in koliko ljubezni dobiš nazaj!

Že od malega sem bila oseba, ki je imela zelo rada živali in vedno sem sanjala o tem, da bi imela psa. Mami o tej ideji seveda celo otroštvo ni želela niti slišati. Vedno je bil izgovor, da naju čez dan, ko sva v šoli in službi ni doma, da sem premajhna da bi sama skrbela zanj, kam dati psa ko greva na potovanje in dopust,… Skozi leta, sem si poleg zlate ribice, katero sem dobila za uspešno opravljen prvi razred uspela priboriti še skobčevko in dolgodlakega morskega prašička. Pri 16. letih mi je umrl morski prašiček in odločila sem se, da bom Miklavžu napisala pismo (ja, pri 16 letih!). V pismu sem prosila, naj mi prinese kakšno žival, najraje psa, zelo vesela pa bom tudi muce ali koga drugega.  Ker moje pismo ni bilo uslišano, sem enako pismo nastavila še Božičku. Naj povem, da je bilo pismo napisano zelo skrbno, ganljivo in z tehtnimi argumenti, zakaj si zaslužim in bi bilo dobro, da žival dobim. Pismo sem tudi obžgala in zavezala z rdečo pentljo.  Najprej ni bilo odziva, na kar se mami nekega dne vrne s službe in pove, da je bila pri gospe, ki oddaja mačko, saj se selijo v stanovanje, kjer za mačko ne bi bilo primerno in je razmišljala, da bi to mačko podarila meni. Ko pa je prišla mačko pogledati, je videla, da mačka živahno skače po vsem pohištvo, televiziji,ipd. ter da se je odločila, da je pes boljša izbira kakor mačka. Tako mi je bilo obljubljeno, da bom za 17. rojstni dan dobila psa.

Ne znam opisati čustev, katera sem takrat doživljala, vem le, da sem bila evforična in se kar 2 uri nisem mogla nehati jokati od sreče. Verjetno si nekdo, ki ima psa že od malega težko predstavlja, kakšno veselje je, ko se ti do toliko letih končno izpolni goreča želja!

Da se vrnem nazaj in razložim vidik še iz mamine strani. Njen prvi odziv na prebrano pismo Miklavžu je bila jeza, ker sem si sploh upala prositi za to, ko mi že toliko časa govori, da psa pač ne bomo imeli in pika. Rekla je, da ga je le zavila z očmi in ga samo preletela. Ko je pismo našla drugič, ga je končno pozorno prebrala in rekla je, da je imela solzne oči, saj je bilo tako ganljivo napisano. Kmalu po tem, ji je znanka povedala, da bo oddala mačko in odšla jo je pogledati.

Po dovoljenju, sva se takoj obe strinjali, da bi imeli manjšo, hišno pasmo. Preučila sem potencialne pasme in se na koncu odločila za Maltežanko. Na internetu sem našla oglas za Maltežane, kateri bodo za oddajo čez mesec dni, tako sem imela dovolj časa, da pripravim vse za novo članico naše družine. Ko sem prišla prvič pogledati leglo, je k meni prišla živahna in radovedna psička in to je bila ljubezen na prvi pogled. Poimenovala sem jo Sheba – po kraljici in čez čas se je izkazalo, da ima precej kraljevi značaj 😉 Neprecenljivo je, ko prideš domov in te na vratih pričaka nekdo, ki se te tako razveseli, kljub temu, da si ga pustil samega za nekaj časa. Le kdor ima doma psa, lahko razume, koliko ljubezni lahko premoreš do živali in koliko ljubezni dobiš nazaj!

Katja Peganc

KONTAKT:
040-667-660
nika(@)bucketlist.si

PODJETJE:
Davor Repec s.p.
Na Jožefu 46a
2310 Slovenska Bistrica

Copyright 2018 BucketList dnevnik. Vse pravice pridržane.