Kje se je “rodil” Bucket List dnevnik?

Še zdaj se spomnim.

Hodim po Grand Canyonu od Oh ah point (točke) proti avtomobilu in cel čas obračam pogled na vse strani, da si čim bolj vtisnem v spomin to čudo narave. Grand Canyon.

Iskreno, nisem si mislila, da ga bom videla že pri mojih rosnih 23 letih ali bolje rečeno, da ga bom sploh kdaj videla. Vedela sem, da obstaja in, da je, po slikah sodeč čudovit ter da ga nekoč želim videti. »Preden umrem, bi rada šla tja,« sem večkrat povedala. To je bil moj stavek in je stavek marsikoga izmed vas, ko si nekaj res želite.

Stavek »da bi rad enkrat v življenju nekaj naredil« ti vliva upanje v prihodnost, upanje, da obstaja možnost, da nekoč to dosežeš. Nekoč. Ampak čas teče, ta nekoč se oddaljuje, človek pa je morda pravzaprav že pozabil kaj si je takrat »nekoč« zaželel. Posledično obstaja velika verjetnost, da tega ni in nikoli ne bo izpolnil.

Vedno sem govorila: »Če pa kaj, pa bi rada imela nore spomine, polne izkušenj in še več zgodb za vnuke. Jaz bom kul babica, tista, ki jo bodo vnuki poslušali z velikimi očmi in odprtimi usti.« Ja….. Kdo pa želi biti zdolgočasen starostnik, ki ni v življenju dal ničesar skozi, ki ni nič posebnega doživel in se ob vprašanju o najbolj nori stvari, ki jo je kdaj naredil, samo popraska po glavi. In ne, tokrat ni razlog demenca.

Vse to in še več se mi je pletlo po glavi, ko sem še vedno spuščala dušo zaradi pomanjkanja kondicije ob hoji navzgor. Ja, Grand Canyon.

Tik pod vrhom se ozrem nazaj in še enkrat s pogledom zajamem to osupljivo čudo. Trenutek, ko si človek zaželi, da bi bile oči fotoaparat, s katerim shraniš slike in jih čez nekaj let spet prelistaš.  Trenutek, ki si ga vtisneš v spomin. Ampak spomini- hočeš nočeš- bledijo. Razumljivo, saj se tudi mi staramo, to je vendar naravni proces. In ravno ob mojem pogledu nazaj, mi šine v glavo: »To sem si vedno želela, zdaj sem ga videla. Še lepši je, kot sem si predstavljala. Še ena stvar v življenju, ki sem si jo zadala in izpolnila. Check.«

Ja, check. Ampak kje? Te želje nisem imela nikjer zapisane, bila je le ujeta v balonu mojih misli, tako kot ogromno drugih stvari. Nisem imela napisanega celotnega seznama želja – Bucket lista, oz. moje želje so bile napisane na majnših listikih, ki so se potikali povsod po sobi, saj še zdaj tu in tam ob čistilni generalki najdem kakšnega. 100x sem si že rekla, da si moram napisati celotni seznam, ampak sem vedno pozabila.

Misli mi odtavajo in komaj sem čakala, da pridem do papirja in svinčnika, saj sem naenkrat imela polno glavo idej, kaj vse v življenju še želim doživeti, kam želim oditi in kaj vse narediti. In ja, takrat se je rodila ideja o Bucket list dnevniku. Ideja, v katero je bilo potrebno vložiti ogromno časa, da je bila zrealizirana, in kar nekaj skupnih moči, da ga lahko v rokah držiš v takšni obliki. Ampak se je splačalo, vredno je bilo truda, časa, ljubezni, vsega kar sem vložila vanj. Srečna sem, da sem naredila nekaj unikatnega, hkrati pa naredila še eno kljukico v njem. Tisti, ki ga že imate, veste o čem govorim 😉

Če bo dnevnik motiviral vsaj enega izmed vas, da naredi nekaj več v življenju, da si upa, sledi sanjam, naredi nekaj, kar sicer nikoli ne bi, je moj cilj dosežen. In če si to ti, ki bereš, sem toliko bolj vesela. Tudi jaz si takrat na drugi strani luže nisem mislila, da bom čez dobrega pol leta pisala o izdelku, ki je bil do nedavnega ujet v mojih misli samo kot potencialna ideja.

One day your life will flash before your eyes. Make sure it`s worth watching.

Kakšna pa je tvoja zgodba?

Nika Dovnik

KONTAKT:
040-667-660
nika(@)bucketlist.si

PODJETJE:
Davor Repec s.p.
Na Jožefu 46a
2310 Slovenska Bistrica

Copyright 2018 BucketList dnevnik. Vse pravice pridržane.