Da bom naredila novo kljukico v BucketList dnevniku nisem vedela dokler… nisem pojedla tortice

Niko sem spoznala na prvi šolski dan srednje šole pri 15 letih in takoj sva se ujeli. Pred nama so bila štiri leta gimnazije – testov, laboratorijskih vaj, strokovnih ekskurzij, kavic med odmori, globokih pogovorov, rojstnodnevnih presenečenj, srčnih zlomov in medsebojne vzpodbude. Tisti čas je bila ravno v prvih mesecih nove, prve resne zveze.

9 let kasneje sediva v jedilnici njunega, še čisto svežega, skupnega doma. Ker moj fant na originalno vselitveno zabavo ni mogel prit, sem jo danes vprašala, če sta popoldne doma, da pride še on pogledat njuno prvo gnezdece. Na hitro se dogovorimo in čez par ur pozvoniva na vrata. Kot pričakovano, se po uvodnem delu družba loči na dva dela – moški del, ki gre v zgornje nadstropje masirat prstne blazinice na konzole xBoxa ter midve z Niko, ki z mojim devetmesečnikom ostaneva spodaj in napadeva ostanke Oreo tortice, ki je ostala od obiska Nikinih staršev. Iii, krožnik v obliki srčka, si sama pri sebi mislim, ko naredim prvi grižljaj. Uh, tole pa ne bo šlo. Lačna sem, rabim hrano, ne sladice. V sekundi mi postane slabo. Kaj pa zdaj? Nič, jo bom odložila na mizo, šla na wc in “pozabila na njo” dokler se fanta ne vrneta v pritličje, da jo uturim Žigu (klasika). “Aha, zdaj pa moram previti Maksa” rečem med vračanjem iz wc-ja in taktično menjam lokacijo v dnevno sobo. Brez uspeha. “Tortico še imaš za pojest” zacvili med pobiranjem krožnika, ki ga prinese za mano v dnevno sobo. Hm, glede na to, da je hiša nova, bi upala, da je še v fazi ‘na kavču ne jemo.’ Z vilico pograbim miniaturni kos torte, ampak me ob misli na sladko smetano postane slabo in vilico z grižljajem pustim kar na krožniku. Niki to ne uide in vilico dvigne sama ter mi jo usmeri proti ustom. “JEJ.” Pa dobro, zakaj me zdaj tak sili s to tortico?! “Nika, sej je dobra ampak res ne morem na prazni želodec sladko jest.” “Pa maaalo še pojej no, ne bom proč metala. Ok, očitno ji ta tortica res dosti pomeni, bom se še mučila malo, če se je že potrudila. Žigaaa, spravi se že dol preden bruham. Tortico spet nesem nazaj do jedilne mize, s taktiko, da jo bom vmes zalivala z vodo, da mogoče rahlo razbijem cuker dozo. Med potjo opazim nekaj rdečega na dnu in pomislim, hm, v Oreo torto pa res ne paše jagodičevje. Aja ne, to je na krožniku, verjetno kak vzorec ali kaj podobnega. Ok, gremo dalje. Mučkam, se trudim, z Niko teče zelo zanimiv pogovor ampak ona vztrajno bulji v moj krožnik. Mater, ta punca se pa ne da. Jaz pa sem mislila, da je biti pod pritiskom jesti taščino torto … po nekaj dolgih minutah Nika spet vzame vilico in začne obilno grabit tortico. “A si se me končno usmilila?” jo vprašam in ona mi zafrustrirano odkimava. Pa menda ja ne bo zdaj jezna zaradi te tortice. Če človek ne more, pač ne more. Da bi čimprej pozabila, zavzeto začnem novo temo pogovora. Nika zavije z očmi in praktično zakriči: “pa, a boš že pogledala v krožnik?!”

Sledilo je vsaj 5-minut smeha, objemov in občutka, da se bom pravkar razjokala. Pa ne bom spet jokala. Zakaj vedno v povezavi z Niko nekje jočem, pa nikoli iz slabih razlogov – jokala sem na praznovanju njenega 18. rojstnega dneva zgolj zato, ker sem bila tako srečna, da je ona tako srečna. Njen fant nama je že takrat rekel, da imava neko telepatijo. In čez pet mesecev bo taisti fant, ljubezen njenega življenja, postal njen mož – in jaz bom tik ob njej.

Zdaj pa naj mi še nekdo pove, če je na svetu karkoli lepšega kot imeti ljudi, s katerimi greš brezpogojno skozi solze, uspehe ter preobrate? Mogoče tole – biti tik ob njih, ko doživijo svoj happy ever after.

Adrijana Brečko

KONTAKT:
040-667-660
nika(@)bucketlist.si

PODJETJE:
Davor Repec s.p.
Na Jožefu 46a
2310 Slovenska Bistrica

Copyright 2018 BucketList dnevnik. Vse pravice pridržane.