35 kilogramska sreča

Če želiš spremembe, moraš biti sam sprememba. Čeprav se ti zdi, da s tem ko rešiš enega psa, nisi rešil sveta, ti povem da si ga. Njegovega. 🙂

Celo mladost sem preživela v družbi štirinožnih prijateljev, saj odkar pomnim, imamo doma psa. Ampak eden izmed njih je bil z mano največ časa, najdalj. Medo, mešanček. Kuža, ki mi je dal ogromno ljubezni, veselja, delila sva dobesedno solze in smeh. Vse, do 3.oktobra 2016. Že nekaj časa je zdravstveno pešal, kar je bilo pri njegovih 13 letih »dokaj normalno« oz. boljši izraz je- pričakovano. Čeprav veš da bo ta dan prišel, se nekako nanj pripravljaš… Pa vendar kar hitro ugotoviš, da se na to ne da pripraviti.

Sicer smo še vedno imeli našo malo razvanjeko Tajo, maltežanko, ki je nadomeščala njegov lajež, predvsem pa nas branila pred morebitnimi nepridipravi, poštarjem, babico, obiski… 🙂 Še vedno sem imela veliko željo posvojiti novega kužka, predvsem zato, ker jih je toliko brez doma, prepuščeno usodni roki ulice. Dan za dnem spremljam objave žalostnih oči, ki si želijo ljubezni in človeka, ki mu bo ponudil dom. In padla je odločitev! Od staršev sem dobila zeleno luč in takoj mi je v oči padel prav poseben repek z imenom Beny. Črnega kužka so oglaševali že nekaj časa, ker ni bil
najboljši prijatelj kokoši. Njegova mama je bila pasme husky, zato njegov nagon do kur niti ni čuden. Zato ker je njegov oče neznan, je Benyjeva pasma čistokrvni vaški gonič. Imel je cca 15 kg, star je bil dobrega pol leta, rodoma pa Dolenjc.

Spomnim se, bil je 5.9.2017 ko smo sedli v avto in se odpeljali v Krško. Točno tisti dan je Slovenija igrala z Islandijo na svetovnem prvenstvu- evforičnega konca se spomnimo vsi 🙂 Takoj ko sem ga zagledala, sem se zaljubila 🙂 Zrihtali smo še papirje in Beny je postal Štajerc. Na novo okolje se je hitro navadil, začel zganjati norije, odnašal vse mogoče stvari, mamici pojedel perutničke, atiju uničil trsje, blazino si vsako večer iz pasje hiške prinesel na sredino dvorišča in tam spal… Ja, vsak dan se je zgodilo nekaj novega in še zdaj nas kaj presneti. Kljub temu, da je včasih lump, si neznam več predstavljati, da ga ne bi imeli. Psi čutijo ljubezen, ki nam jo vsak dan s hvaležnostjo vračajo. Mi smo njihov svet, nas čakajo cel dan, nas želijo očarati s trikci, od nas so odvisni. Če imaš pogoje in imaš dovolj veliko srce za ljubezen, ki ti jo posvojen kuža da, se opogumi in ga sprejmi k sebi. Ne skrbi če ni kuža pasemski ali mladiček, mešančki so toliko bolj posebni ker so edinstveni, starčki pa ljubijo toliko bolj. Občutek, ko narediš takšno dobro delo, je neprecenljiv. Tako kot pogled naše zdaj že 35 kilogramov težke sreče.

Na BucketListu ostaja:
– posvojiti muco,
– redno sprehajati psičke v zavetišču,
– z Benyjem osvojiti Donačko goro,
– redno donirati hrano za zavetišča ali odprave v Bosno,
– še enemu bredomemu kužku ponuditi dom.

Nika Dovnik

KONTAKT:
040-667-660
nika(@)bucketlist.si

PODJETJE:
Davor Repec s.p.
Na Jožefu 46a
2310 Slovenska Bistrica

Copyright 2018 BucketList dnevnik. Vse pravice pridržane.